V romanu Stolpnica (1975) se sloviti pisec spekulativne fantastike ponovno spopade z vprašanjem, kako razvoj sodobne tehnologije in nadstandardni življenjski pogoji vplivajo na življenje posameznika in skupnost. Zgodba je preprosta, toda nikakor plitka. Nasprotno, z metaforo življenja v hipermoderni stolpnici Ballardu uspe opozoriti na temno, skrito resnico, ki pripelje do degeneracije in razpada sicer dobro zamišljenega projekta. Nova štiridesetnadstropna prestižna stolpnica na obrobju mesta je zgrajena tako, da stanovalcem nudi vse ugodje – banko, supermarket, frizerski salon, plavalni bazen, telovadnico, šolo itd. –, tako da niso več odvisni od zunanjega sveta. Osrednji lik je doktor Robert Laing, ki se ob vselitvi spoprijatelji z reklamno tekstopisko Charlotte Melville iz nadstropja nad njim in s filmskim dokumentaristom Richardom Wilderjem, ki z družino stanuje v nižjem nadstropju. Toda življenje v stolpnici se začne hitro slabšati, zaradi manjših težav z elektriko v spodnjih nadstropjih in žolčne zavisti med sosedi iz različnih nadstropij napetost preraste v nasilne konflikte. Stanovalci začnejo opuščati normalne dejavnosti v zunanjem svetu in postopoma izgubijo občutek za svet in čas. Prejšnje ugodje se poruši, kopičijo se trupla pobitih, nihče pa noče oditi ali obvestiti zunanjih organov. Prilagodijo se novonastali situaciji, odkrivajo nove potrebe in želje, ki so posledica vedno hujše dezintegracije. Laing začenja spoznavati novonastale razmere tako v spodnjih kot v zgornjih nadstropjih, Wilder pa se sklene prebiti v najvišje nadstropje k Anthonyju Royalu, arhitektu, ki je stolpnico zasnoval in je torej nekako odgovoren za nastalo stanje.

Roman je doživel različne interpretacije, po morda najradikalnejši je stolpnica metafora za tri nivoje človekove osebnosti: najnižja nadstropja naj bi bila nezavedno, Laing, tekstopiska in filmar naj bi predstavljali ego, najvišja nadstropja pa superego. Vsi pa priznavajo, da je Ballard napisal še eno pomembno literarno stvaritev, v kateri je na izviren način prikazal probleme, s katerimi se sodobni človek srečuje v visoko tehniziranem in le na videz udobnem okolju, ki nevarno zanemarja nevidne, globlje vidike človekove narave. Vsaka izolacija pripelje do položaja, ko potlačene sile v človeku začenjajo delovati nasilno in rušilno, zato odpovejo kultura in zunanje civilizacijske norme. Ballard v slogu spretnega zapisovalca grozljivo zgodbo pove na magnetičen in pretresljiv način.

J. G. Ballard se je rodil leta 1930 v Šanghaju. Po napadu na Pearl Harbor so družino zaprli v taborišče za tujce, od koder so se šele leta 1946 vrnili v Anglijo. Leta 1962 je objavil svoj prvi roman Potopljeni svet (The Drowned World), ki sta mu sledila spekulativna romana Goreči svet (The Burning World, 1964), pozneje objavljen kot Suša (The Drought, 1965, slov. 2014), in Kristalni svet (The Crystal World, 1966), s katerimi je vpeljal literarni stil, ki je po njem celo dobil naziv ballardovski in označuje »distopično modernost«. Izkušnje iz kitajskega taborišča je povzel v romanu Imperij sonca (Empire of the Sun, 1984), po katerem je režiral film Steven Spielberg, zanj pa je dobil tudi vrsto nagrad (Black Memorial Prize, Booker Prize). Leta 1991 je napisal njegovo nadaljevanje Prijaznost žensk (The Kindness of Women). Omeniti je treba vsaj še postmodernistični roman Razstava krutosti (The Atrocity Exhibition, 1970), ki so ga primerjali z romani W. S. Boroughsa, »skrajno kontroverzni« Trk (Crash, 1973), po katerem je posnel film David Cronenberg, ter Stolpnico (High-rise, 1975), ki je bila filmsko upodobljena v režiji Bena Wheatleyja. Ballard je umrl leta 2009 v Londonu.

Iztok Osojnik...