Generaciji, ki ji pripadava z avtorico, je bilo že od zibke nekako usojeno, da se bo morala soočiti z nadpovprečno velikim številom eksistencialnih dilem, ki so na trenutke vodile k navidezno protislovnim ali vsaj ambivalentnim modusom čustvovanja in ravnanja. Tu je vas, rojstni kraj, ki duši in utesnjuje, hkrati pa je nikoli doseženi locus hrepenenja ter iskanja lastne identitete; tu je mati, hladna in odmaknjena, kljub temu pa prva, s katero si nenehno želimo vzpostaviti tisti najbolj zaupni, prvinski stik; samo po sebi se razume, da se ambivalenca tega odnosa tako ali drugače odslikava v trudu, da bi zgradili drugačne odnose s svojimi otroki. Tu je spolnost kot nekaj, česar se morda bojimo in do česar morda čutimo odpor, a je obenem način upora; tu so splavi, nezvestoba in platonske ljubezni, ki so morda ideal, niso pa rešitev. V zapisih Alenke Jensterle-Doležal je vse tisto, k čemur se v poskusu, da bi osmislili sami sebe, v spominih vračamo znova in znova, le da vsakič drugače; kako bi lahko to storili bolje kot z zapisovanjem? Ali z besedami avtorice tega dela: »Morda presežemo svojo naključnost prav s tem, da nekomu povemo svojo zgodbo?«

Maja Novak