V Nemcih se je Jakuba Katalpa pogumno in suvereno lotila literarne obravnave zahtevne snovi: roman je nekakšna zgodovina evropskega 20. stoletja, prikazana iz perspektive navadnih, malih ljudi. Hkrati pa je tudi saga o več generacijah žensk, povezanih s sorodstvenimi vezmi, ki pa jih mora pripovedovalka šele odkriti.

V ospredju romana je življenjska usoda pripovedovalkine babice Klare Rissmann, nemške učiteljice, ki je bila med drugo svetovno vojno iz Rajha premeščena v Protektorat Češka in Moravska, v zakotno sudetsko vas z imenom Rzy. Tam je po vojni obtičala zaradi birokratskih zapletov, saj ji brez dokazil o identiteti nova češka oblast paradoksno ni dovolila, da bi se izselila skupaj s sudetskimi Nemci. A Katalpa se samega poteka nasilnega izseljevanja nemške manjšine iz Češkoslovaške le bežno dotakne. Bolj jo zanimajo ljudje, ki so se mimo svoje volje znašli na strani zla. Njihovo ravnanje ni prav nič junaško, tako kot tudi niso fanatični patrioti, ampak vsakdanji ljudje, ki so se znašli v nevsakdanjih okoliščinah. Povečini se niti ne zavedajo, kaj se dogaja, ali pa si pred tem zatiskajo oči, ko pa so se z grozotami prisiljeni soočiti, si predvsem rešujejo lastno kožo.

Zgodovinski dogodki avtorici – podobno kot Radki Denemarkovi, še eni češki pisateljici, ki je dogajanje svojega romana Denar od Hitlerja umestila v povojne Sudete – služijo zgolj kot kulisa. Usode likov, ki jih opisuje z natančnim, izčiščenim jezikom, so univerzalne, saj bi se lahko zgodile tudi drugje in v drugem času. In se dogajajo tudi danes. Mar nismo zadnja leta vedno bolj tudi sami ujeti v zgodovinski vrtinec sveta, ki vedno več ljudi odriva v nevidno revščino in na družbeni rob? Knjiga, ki jo imamo pred sabo, se bere kot napeta detektivka, a hkrati se nas tudi globoko dotakne. S tem nam omogoča, da vedno številnejše usode sodobnih malih ljudi zagledamo v razsežnosti in grozovitosti, ki je kot neposredni pričevalci najbrž niti še nismo zmožni v celoti dojeti.

Tatjana Jamnik