Če naj poskusimo na kratko označiti Nečloveško komedijo Jerzyja Franczaka, potem bi lahko rekli, da gre za provokativen, nihilističen in intelektualno rafiniran roman o sodobnem zločinu in kazni, pa tudi o teži odločitev in odgovornosti. Zgodba je na prvi pogled znana in enostavna: vase zaprt intelektualec se sooča z eksistencialno stisko, izgubi službo, tlačani v fotokopirnici, njegovo dekle pa ravno takrat začuti potrebo, da bi imela otroka ... A globlje ko stopamo v pripovedni gozd, več je presenečenj. Avtor besedilo gradi na prenovitvah znanih literarnih motivov in nazadnje nas pripelje do nepričakovanega, grozljivega konca. Lahkoten družbeni roman o neprilagojenosti in občutku neizpolnjenosti se nenadoma zaobrne v groteskno grozljivko.

Nečloveška komedija je izbrana, eruditska igra. Že naslov jasno namiguje na Dantejevo Božansko komedijo in Balzacovo Človeško komedijo, pa tudi na druge svetovne ali poljske klasike, kot so Shakespeare, Lope de Vega, Zygmunt Krasiński ... Vendar to delo ni zgolj posrečen kolaž medbesedilnih navezav, prikritih citatov, besedilnih in besednih prenovitev, avtorskih metafor in domislic. Nasprotno, gre za odlično skomponirano, čistokrvno prozo, ki ogromno pove o nas samih. Ogledalo, ki ga Franczak postavlja pred nas, ne prizanaša nikomur. Kot ugotavlja Patrycja Pustkowiak, »bi bila knjiga pravzaprav zelo črnogleda, če ne bi bila – na naše veliko olajšanje – neznansko zabavna«.

Nečloveška komedija je prvi del trilogije, v kateri drugoplanski liki ene knjige stopijo v prvi plan in v naslednji knjigi prevzamejo vlogo pripovedovalca. Tako v romanu Da capo – mračni pripovedi o družinskem nasilju, čustvenem hladu in ujetosti v družbene in spolske vloge – svojo zgodbo opiše Kamil, brat Emila iz Nečloveške komedije, v NN pa več stranskih oseb monologizira nad truplom brezdomca, ki so ga po naključju našli na nočni krakovski ulici.

Tatjana Jamnik