Ne le vsaka Osojnikova knjiga poezije ali njegova pesem, ampak vsak verz, celo vsak zlog je gesta vzpostavljanja distance, je presenetljiv oprijem samosvoje alpinistične smeri, je odmik od zazidanja v postulirano in anahronistično slovensko realnost, temelječo na dveh značilnostih nedelujočih sistemov: indiskretnosti in zmagoslavju nevednosti. Tako si ta poezija, ki obira sadeže z vseh dreves vednosti tega sveta in si v tej svobodi razen ethosa ne dovoli omejevanja, jemlje za svoje spoznavno orodje duhovitost. Na tak način je dvakrat v prednosti: neulovljiva je, stoji zunaj pulzije agresivnosti, hkrati pa si ne pusti zašmirati rok z morilsko logiko dominacije in lagerskih hierarhij v ustvarjalnem polju. Ker Osojnikova poetična govorica z eno nogo stoji zunaj tega polja in s tem zunaj dosega njegove erozije, mesto, s katerega pesnik govori, ne more biti v celoti izbrisano.
(iz spremne besede dr. Taje Kramberger)