Pintarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike doslej že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka), se v Atlantisu razkrivajo kot vse bolj domišljene in izpopolnjene: na tehnični ravni zbujajo pozornost številni na videz nesmiselni preskoki, nekakšne natrganine v odslikavi mentalnega dogajanja oziroma čustvenega procesiranja likov, ki imajo večplastne – ne le ironične – učinke, pa medbesedilni komentarji zgodbenega skeleta in hitre, tako rekoč filmsko »zmontirane« spremembe pripovednega gledišča. Z določenimi »nenavadnostmi« imamo pri Pintarju opraviti tudi na motivno-tematskem nivoju: glede na njegovo (so)avtorstvo esejistično-teoretskega dela Kastracijski stroji (2001) niti ni preveč presenetljivo, da tu na prvem mestu omenjam različne postopke tehnološke manipulacije s človeškim umom in telesom, med kakršne sodi nadzorovanje in usmerjanje sanj prek električnih impulzov (t. i. »psihosinteza«), ki naj bi bilo možno – in nikoli naključno – v času okrevanja po hujših prometnih nesrečah. Fokus tovrstnih tehnoloških metod, ki se po logiki (para)znanstvenega eksperimentiranja posebej bohotijo v romanu Ne ubijaj, rad te imam, pa tudi na več mestih v Družinskih parabolah, je predvsem zdravljenje nezaželenega homoseksualnega nagnjenja, ki v Pintarjevem pripovednem kozmosu nosi svojevrstno ambivalenco: najprej je »nevidna« specifika privilegirane homoseksualne elite, nekakšne »lože«, ki deluje po načelu tajnih služb in iz ozadja vleče številne niti družbenega življenja, pri čemer se utemeljuje na sovraštvu do odkrito homoseksualne populacije. Njeno »problematično« vedênje, ki ogroža reproduktivno matrico meščanske morale, pa je treba sankcionirati na tak ali drugačen način – najraje prek agresivne prevzgoje kot skupnega interesa heteroseksualne večine in klozetirane homoseksualne manjšine. Gašper Malej, iz spremne besede