Svet vsak dan zaznavamo s svojimi čutili. Vidimo predmete, slišimo zvoke in se dotikamo površin. Vse se zdi tako neposredno in "konkretno"! Toda ali je to res resničnost? Ali pa se le gibljemo po majhnem delu vesolja, sestavljenega iz več ravni, vidnih in nevidnih? Sodobno in starodavno znanje, fizikalno in metafizično, nas vabi k razmisleku o tem večnem vprašanju.

Naše vsakdanje izkušnje pogosto omejujejo naše razumevanje. Navajeni smo, da svet spoznavamo le po tem, kar lahko vidimo, otipamo ali izmerimo. Vendar pa pod površjem tega "običajnega" dojemanja sobivajo številne druge resničnosti. Fizične resničnosti, ki se izmikajo našim čutom, soobstajajo z metafizičnimi razsežnostmi, polnimi pomena in skrivnosti. Pomislite na makrokozmos in mikrokozmos: dve skrajnosti, v katerih se naše vsakdanje življenje razblini v skoraj nerazumljivih razsežnostih.

V fizičnem svetu se vesolje razkriva v večplastnih ravneh resničnosti. Na kozmični ravni lahko le bežno opazujemo neizmernost. Del, ki ga lahko "vidimo", predstavlja le 5 % celotnega znanega vesolja. Na makroskopski ravni se nam zdi, da je to, kar zaznavamo, naša resničnost konkretna. Vendar pa tudi preprost predmet, kot je stol, skriva povsem drugačno resnico. Na subatomski ravni se soočamo z vesoljem delcev, ki se ravnajo po neintuitivnih fizikalnih zakonih. Poskusi s kvantno prepletenostjo kažejo, kako se lahko na subatomski ravni dva delca takoj povežeta na velikih razdaljah, kot da ne upoštevata pojma prostora in časa. Albert Einstein in Niels Bohr sta bila prva, ki sta pretresla temelje naše predstave o resničnosti in poskušala odgovoriti na slavno vprašanje: "Ali Luna obstaja, ko je nihče ne gleda?"

Poleg fizičnih ravni se razteza skrivnost metafizičnih ravni. Metafizika raziskuje tisto, kar ni neposredno zaznavno, in se sprašuje o samem bistvu bivanja. Stari Grki, kot je Platon, so si predstavljali svet "idej", popoln in nespremenljiv, ki mu je materialni svet le šibka kopija. Vsi se spominjamo alegorije o jami: priklenjeni ljudje so na stenah opazovali le sence, nikoli pa niso videli neposredne svetlobe pravega Sonca.

Sorodne koncepte najdemo tudi v vzhodnih filozofijah. V indijskem izročilu "tančica Māyā" opisuje fenomenalni svet kot iluzijo, ki zakriva pravo bistvo resničnosti. Religije, misticizem in duhovnost pa to nevidno razsežnost razlagajo kot prostor, kjer se duša ali "jaz" poveže s transcendenco.

Toda kako lahko razlikujemo med fizičnim in metafizičnim? To vprašanje nas pripelje do enega najglobljih vprašanj v zgodovini filozofije: kaj je resničnost?

Starogrški misleci, kot je Aristotel, so poskušali svet razdeliti na snov in naključje. Substanca je tisto, kar obstaja samo po sebi, naključje pa tisto, kar obstaja v odnosu do nečesa drugega. Njihove raziskave so postavile temelje za tisočletja špekulacij.

Tako znanstveniki kot filozofi se še danes sprašujejo o sebi. Sodobna fizika je na primer združila klasično ontologijo s kognitivnim relativizmom. Po Wernerju Heisenbergu, očetu načela negotovosti, opazovanje samo spreminja opazovani predmet. Z drugimi besedami, nikoli ne moremo spoznati resničnosti na "čisti" način. To, kar zaznavamo, je vedno odraz naše vključenosti v spoznavni proces.

Omejeni smo torej s svojimi telesi, čutili in jezikom. Vendar nas želja, da bi vedeli, kaj je resnično, žene prek vseh težav na območja znanja .