Karel Čapek je v romanu Tovarna Absolutnega (1922) – ki zdaj prvič izhaja v slovenščini in ga je možno označiti kot znanstveno fantastiko oz. utopijo, antiutopijo ali distopijo – vizionarsko orisal prihodnost in daljnosežno napovedal izume, ki so bili v njegovem času še v povojih, ter možne smeri njihove uporabe in zlorabe.

Tema romana je izum stroja, ki človeštvu ne prinese pričakovane blaginje, nasprotno. Inženir Marek izumi karburator, motor s popolnim zgorevanjem, ki s cepitvijo atomov iz majhne količine snovi ustvarja tako rekoč neskončno količino energije. Stranski produkt tega procesa je nastajanje absolutnega, blaženosti oz. božanske sile. Marek sprevidi nepredvidljivost svojega izuma, vendar ga iz lastnega samoljubja in ustvarjalnega ponosa ne uniči, temveč proda podjetnemu trgovcu Bondyju. Uhajanja absolutnega ni mogoče preprečiti z nobeno fizikalno silo – kdor nabavi karburator, si nakoplje tudi nepredvidljive posledice njegovega delovanja na ljudi. Ti v njem odkrivajo boga, delajo čudeže, razdajajo svoje premoženje, postajajo plemeniti in so srečni. Karburatorji se razširijo po vsem svetu, narašča število različnih sekt, proizvodnja dobrin sčasoma preseže vse razumne meje (v absolutnem je skrita ogromna ustvarjalna moč, zato se samovoljno loti proizvajanja vsega mogočega blaga namesto delavcev), zaradi presežka izdelkov se podira svetovni trg, prizadevanje ljudi, ki skušajo zagrizeno uveljaviti svoje različne veroizpovedi, pa se konča s krvavimi verskimi vojnami, ki vodijo v svetovni kaos oz. največjo vojno. Streznitev pride v obliki spoznanja o škodljivosti karburatorjev.

Čapek govori o razbijanju atomov (resda samo o elektronih) in izrabljanju energije, ki nastane pri tem, poldrugo desetletje pred prvo cepitvijo jedra atoma urana. Skeptično in satirično svari pred možnimi družbenimi posledicami nekontroliranega razvoja znanosti, pred pohlepom, fanatizmom in ekstremi, kar je še vedno oz. vedno bolj aktualno.

Nives Vidrih

Karel Čapek (1890–1938) sodi med vodilne češke literate 20. stoletja. Njegov opus je obsežen in zajema različne zvrsti od kratke proze do romana, od dramatike do esejističnih in filozofskih spisov, potopisov, del za otroke in celo vrtnarskega priročnika. Na njegovo ustvarjanje so zelo vplivali njegova filozofska in estetska izobrazba, posebej pragmatizem in ekspresionizem, dolgoletno novinarsko delovanje ter razvoj znanosti in tehnike. Kot kritičen oz. družbeno angažiran intelektualec se je loteval perečih tem svojega časa (mdr. je opozarjal na totalitarno naravo nacizma) in hkrati izražal bojazen, da bo tehnika nekoč prevladala nad človekom. Razvijal je ideje humanizma, tolerance in večplastnosti človeškega bitja. Večkrat je bil predlagan za Nobelovo nagrado. Za njegov iskrivi in energični stil so značilni izjemno bogat besedni zaklad, uporaba nenavadnih besed, dolgi zloženi stavki, zna biti prizanesljivo kritičen, duhovit, šaljiv in zbadljiv. V slovenščino je prevedena večina njegovih poglavitnih del: Krakatit, Vojna z močeradi, Navadno življenje, R. U. R., Tovarna Absolutnega, Zgodbe iz enega in drugega žepa, Bela bolezen, Hordubal, Prva izmena, Pogovori s T. G. Masarykom, Molčanje s T. G. Masarykom, Vrtičkarjevo leto, Devet povesti in ena Josefa Čapka, Dašenka ali življenje psička.